Zame je odkrivanje novih začimb in njihovih kombinacij pravi izziv. In ko sem tokrat dobila v roke dimljeno papirko Sonnentor sem takoj vedela kje jo bom uporabila.
Danes vemo, da je veliko védenja o začimbah šlo skoraj v pozabo in da se je na srečo zopet začelo iskati informacije o naravnih možnostih krepitve našega imunskega sistema. Meni se vse vrti okoli začimb, ki so nepogrešljive v moji vedno fermentajoči kuhinji.
Pa vendar niso vse začimbe enako kvalitetne.
Pomembno je kje rastejo, kako jih pridelujejo, če je pridelava bio dinamična, če so rastišča primerna za posamezno začimbo, da lahko našemu telesu podari tisto najboljše.
Ekološka pridelava posamezne začimbnice vsebnost antioksidantov v njej poveča za nekajkrat. Zato bodite pozorni ko izbirate začimbe, da so ekološke pridelave, kot so začimbe Sonnentor.
O sladki in pekoči papriki
Paprika (Capsicum annum/annuum) je najbolj znana rastlina iz rodu južnoameriških razhudnikovk in ima zelene, rumene in rdeče plodove različnih oblik. Mleto sladko rdečo papriko delajo iz posušene rdeče delikatesne paprike, ki raste na Madžarskem in v Španiji, a pridelujejo jo tudi v Izraelu, Maroku, na Portugalskem in v ZDA. Madžarska paprika je bolj pekoča kot španska. Maroške in portugalske sorte so podobne španskim, paprike iz balkanskih dežel pa madžarskim. Paprika, ki jo pridelujejo v ZDA, je izrazito blagega okusa. Najpogosteje uporabljamo sladko mleto papriko, ki se odlično poda k piščancu, rdečemu mesu, ribam in školjkam, nepogrešljiva pa je tudi v enolončnicah in golažu. Priporoča pa se jo tudi k surovemu zelju. Tako sem takoj dobila idejo da preizkusim nove okuse.
Brez sladke mlete paprike tudi ni klasičnega namaza vseh dežel nekdanje avstro-ogrske monarhije – liptovskega sira.
Rdeča paprika vsebuje likopen, ki ji daje intenzivno rdečo barvo hkrati pa je poznan kot zaščita, ki lahko pripomore pred rakavimi obolenji. Paprike vsebujejo tudi betakaroten, katerega telo pretvori v vitamin A, ki je pomemben za dober vid. Vse barve paprike pa vsebujejo velik odmerek vlaknin, ki pripomorejo k uravnavanju holesterola v krvi, ščitijo debelo črevo pred rakavimi obolenji in izboljšujejo prebavo s povečevanjem volumna blata.
Ena manjša paprika vsebuje približno trikratno količino priporočenega dnevnega vnosa vitamina C, več kot ga vsebujejo citrusi. S tem telesu pomaga pri dvigovanju odpornosti in imunskega sistema. Poleg vitamina C, paprika vsebuje tudi vitamin B6, folno kislino, rdeča in zelena paprika pa še vitamin E in vitamin K ter od mineralov pa ima največ kalija. Vitamin B6 in folna kislina sta prav tako podpora imunskemu sistemu, vitamin E ima antioksidativen učinek, vitamin K pa pripomore k ohranjanju zdravih kosti. Vsa ta mikrohranila v papriki prispevajo k odličnem hranilnem pomenu te zelenjave.
Če pa imamo na voljo dimljeno papriko, pa imamo s tem še dodano vrednost že tako izbranemu okusu.
Takoj sem vedela, da bom naredila fermentirano zelje z dimljeno papriko, saj imam dobre izkušnje s klasično papriko že pri pripravi kimčija.
In res se nisem zmotila pri odločitvi. Postopek fermentacije sem naredila kot pri kisanju ostale zelenjave, le da sem dodala na 1 kg naribanega zelja 1,5 žlice dimljene rdeče paprike.
Pri fermentaciji se razvijajo snovi, ki jih naš organimzem nujno potrebuje. To so prebiotiki in probiotiki, dobre bakterije, ki n ašemu telesu omogoča dvig in ohranjanje imunskega sistema. Če k osnovni zelenjavi dodamo še začimbe po izbiri, s tem doprinesemo k razvoju drugačnih sevov in kombinacij kvasovk in bakterij, razvijejo se raznovrstne kulture, kar je za naše telo zelo pomembno, da uživamo čim bolj raznolike seve dobrih bakterij.
Dodajanje začimb k postopku fermentacije zelenjave nam hrano še dodatno encimsko obogati in poveča antioksidativnost živila.
Po dobrih dveh tednih sem z velikim zanimanjem odprla kozarce kisanega zelja z dimljeno papriko in.. nisem bila navdušena samo jaz, temveč tudi vsi moji okuševalci. Skupaj s fižolom, lanenim oljem in dodatkom majarona, ter rezino fermentiranega kruha je odlična malica.
Riževi zvitki
Poseben degustacijskui užitek pa je, če to zmes zavijemo v riževe zavitke, ki jih lahko uživamo v vmesnih obrokih in jih uporabimo kot hitri prigrizek namesto sendviča. Nepredstavljivo okusno.
Zavitke pripravmo tako, da riževe liste, ki jih dobimo tudi brezglutensko deklarirane namočimo v vodo, da se zmehčajo, nato pa vsakega posebej zavijemo tako, da nam vsebina ne izpada med jedjo. Ko so zvitki narejeni, jih pustimo vsaj za 20 minut na zraku, da se riževi listi osušijo. Tako se zalepijo in dobimo čvrsto strukturo, ki ne razpada.
Suši
Že v prvi knjigi sem pisala, da je suši klasična specialiteta japonske kuhinje, ki je nastala v 7. stoletju, ko so Japonci po naključju odkrili način konzerviranja hrane s kisom. Surovo ribo so položili ob riž, kar je sprožilo fermentacijo (riž je začel sprožati mlečno kislino in se je zakisal). Tako je s svojim značilnim sladko-kislim okusom riž vse do danes obveljal za glavno sestavino sušija. Okusen, privlačen na pogled in enostaven za serviranje, je ta prigrizek postal prva različica hitre hrane, s katero vam na Japonskem postrežejo tako na ulici kot v gledališču.
Tokratni suši ni tradicionalen
Uporabila sem proseno kašo in proso pearl. Zelo lepo se obnese tudi kvinoja. Namesto ribe sem dodala fermentirano zelje z dimljeno papriko. Popolnoma nova kombinacija okusov, ki pa res sezuje še tako zahtevnega okuševalca.
Za 2 zavitka potrebujemo:
2 lista alge nori
3 žlice kisanega zelja z dimljeno papriko
4 zvrhane žlice kuhane prosene kaše
4 žlice kuhanega prosa perl
1/3 žličke sladkorja
sok 1/2 ekoliško pridelane limone
omaka tamari deklarirana brez glutena
Skuhamo obe vrsti prosa. S tem, da ga prej čez noč namočimo, zjutraj speremo in vsakega posebej skuhamo. Vsakemu dodamo, ko se ohladi, polovico predvidenega sladkorja in polovico limoninega soka. Algo nori položimo na bambusov zvitek. Nanjo naložimo na prvo navadno proso, na drugo pa proso perl. Na vrhu naložimo kisano zelje z dimljeno papriko.
Suši začnemo zvijati s pomočjo bambusovega zvitka. Močno pritisnemo in zategnemo, da se riž lepše oprime zelja. Da se alga lepo zlepi, jo zmočimo z vodo.
Z zelo ostrim kuhinjskim nožem ga razrežemo na centirmeter do dva debelo.Vmes nož pomakamo v vodo, da se lažje reže.
Ko pripravljamo suši, sestavin ne solimo. Jed med uživanjem namreč namakamo v razredčeno tamari omako, ki je že sama dovolj slana.
Uživajte v raznovrstnosti hranil.
Literatura:
https://www.nutris.org/prehrana/zivila-meseca/poletje/246-paprika.html
https://www.prema.si/bio-dimljena-paprika-70-g.html
